Plošča / Crvena Jabuka: Sve što sanjam

Pred kratkim sem na valovih nacionalnega radia poslušal zanimiv intervju z domačim popevkarskim samurajem s primorskega konca, ki se udinja tudi kot občasni radijski voditelj, nekoč pa je na gastarbajterskih tezgah z bendom stregel pregovorno zahtevnemu nemškemu glasbenemu okusu. Možakar je bajal, da ima hudo rad glasbo, da je oh in sploh znalac, kar rad poudari tudi s sukanjem plošč. Je pa nekaj, česar šjor ne vrtijo. In to je hrvaška glasba. Niti mehki glasovi oboževalk, ki moledujejo za Oliverja Dragojevića (čisto mimogrede, njegov zadnji album je dokaj zanič), ga ne omehčajo. In razlog? Drhal čezkolpska s špili na črno našim muzkontarjem trga kruh od ust. Ne plačuje davkov. Medtem ko so estradniki s sončne strani Alp znani po tem, da v dohodnino vestno zabeležijo vsako marko, ki na gasilskih veselicah kapne v žep. Drugi utemeljen razlog za bojkot cro-popa, s katerim mož sicer ni paradiral, naj bi bilo dejstvo, da tamkajšnji radiji ne rolajo nič slovenske muzike. Češ, toliko kot oni naše, toliko mi njihove. Aha. Gospoda, koliko slovenskih hitov ste do zdaj slišali na ameriških radijih? In kolikokrat? Pa na britanskih? Ali italijanskih? No? Ste kdaj pomislili, da morda ne gre za zaroto globalnih razsežnosti, ampak je finta v tem, da je slovenski pop tako mizeren, da še Slovencev ne rajca najbolj, kaj šele, da bi si eter z njim mašili drugi? Da so priredbe klasik kot Mull of Kintyre ali pa Another Brick In The Wall, sploh take, kot jih slišimo v slovenščini, zločin nad glasbeno zapuščino? Niste še pomislili, mar ne. Okej, pa dajte. In med zakopavanjem bojne sekire prisluhnite štirinajstim lekcijam iz pisanja, aranžiranja ter produciranja sentišev in šlagerjev, ki so zbrani na temle albumu, po mojem skromnem mnenju najboljšem, odkar je sarajevska hit mašina Crvena jabuka v Zagrebu okoli leta 1995 doživela svojo reinkarnacijo. To kakopak ni apel k rimejkom, marveč h kreativnosti.

* * * *