Plošča / Carmen Gonzalez: Caramba

Pevka Carmen Gonzalez iz Ekvadorja v spremni besedi k albumu odkrito piše, da je povsod naokrog slišane andske godbe niso preveč privlačile. A v Esmeraldas, severnozahodni pokrajini ob meji s Kolumbijo ob Pacifiku, so ji "predstavili" črnske godbe, plese, mite, ki niso veljali za "ekvadorske" in so bili marginalizirani. Kot njihovi nosilci, potomci cimarrones, prebežnih sužnjev, ki so med prvimi oblikovali in branili svobodno ozemlje in žitje na njem.

Zato je priljubljenka ekvadorska popevkarica postavila na noge program Koral y Esmeralda, ki z muzikanti gnete in predstavlja to muziko ob marimbah, poliritmiji bobnov bombos in guazas, ob njenih avtorskih besedilih in mešanju z lokalnimi. Tudi na ekvadorski televiziji, kar je bil manjši šok. To je vsaj na cedejki, manjši in intrigantnejši del štorije, drugi, dominanten, pa je kubanski, ki ga je zagrešil njen havanski prijatelj Tito Junco z modno salsovsko rumbo. Kubanski del na albumu preveč prevladuje, kakorkoli že je vešče odigran in aranžiran. Pop salsa, za pravoverneže "komercializirani son", v vseh različicah, kombiniranjih starih ritmov z novimi, visokih izvedbenih ravni, preplavlja Latinsko Ameriko. V tem Caramba povsem pluje z dominantnim tokom, čeprav pevki ne gre odrekati močnega, prodornega glasu, zavzetega petja in predvsem angažmaja, ki ni zgolj glasben.

* * * 1/2