Plošča / Dj Rush: Shall we dance?

Za vljudnim, starokopitnim pozivom k plesu in naslovko, ki bi bila lahko predloga za prisrčen gobelin, tiči vrsta ekscesov, ki si jih je na prvencu privoščilo eno večjih kladiv tehna, čikaški DJ Rush, ki od nekdaj slovi po specifičnem, bolanem humorju, s katerim krasi svoje kot krapinska sekira težke ritme.

Rush, ki z dobro mero ironije prevzema motive iz tradicije, soula, gospela, pa tudi, modno, iz sodobnejše "črne" muzike - posebej je občudovati nekaj disko lajn in house manevrov s stop činelo - se tekom najmanj politično korektne viže ploščka izkaže s fukaško tirado, vredno najbolj zagamanih macho raperjev, sicer pa postreže z obilo do parodije okleščenih, industrijskih koračnic in nalašč tumpastih polk, kar ga dviguje nad množico ponevedoma tumpastih tekknikov. Zabavno, plesno, a, kakor se rado zgodi pri tehnu, najbolj učinkovito, ko bi se nudilo v zmiksani in ne na sestavine razdrobljeni obliki. Vprašanje, morda še najbolj odvečno, je le, ali se Rushevega ozadja in šal zaveda Vaš vsakdanji tehno didžej.

* * * *