Plošča / Nick Cave and the Bad Seeds: No More Shall We Part

Za poslušalca, ki je s pravim ušesom prisluhnil transformacijam v strukturi Nickovega opusa, pričujoči album ne prinaša večjih presenečenj. Po Murder Ballads (1996), umetelnem prepletanju intimnih obsesij z biblijskimi prispodobami ter subtilno odkritosrčnostjo ljudskih balad, je takorekoč v isti sapi sledila plošča The Boatman's Call (1997), definitivno najbolj impresivna zbirka ljubezenskih pesmi, kar so jih videla devetdeseta. Dva izjemna avtorska dometa, ki ju brez zadrege ožigosam za klimaks Nickove poetike in spremljevalne zasedbe, ki je z glasbo brezhibno ilustrirala njegove tekste.

Sledila je pričakovana tišina, ki jo je najprej nemoteče prekinila the best of kompilacija, potem pa še And The Ass Saw The Angel (1999) ter The Secret Life Of The Love Song (1999), zbirki baročnih recitalov, samospevov, filozofskih monologov in odlomkov iz Nickovega kot železobeton težkega romana. No More Shall We Part se nagiba v to smer. Zveni kot zbirka pesmi, ki so jih v postprodukciji oklestili z albuma The Boatman's Call, da bi lahko njegova briljantnost nemoteno zaživela v polnem sijaju. V dvanajstih vase zagledanih lamentacijah (zgovorno najdaljši sta prav Hallelujah in Oh My Lord), ki favorizirajo formo na račun vsebine, se skoraj sedemdeset minut v krogu vrtijo motivi z zadnjega studijskega albuma, očiščeni cinizma, metaforike, negotovosti in dvoma, ki so od nekdaj predstavljali žlahtno srž Cavove poezije. The Bad Seeds tokrat z odličnimi aranžmaji krepko zasenčijo svojega vodjo.

Hej, mislim, da svet resnično ne umira od želje po novem apostolu iz popevkarskih vrst, ki nas bo s svojim tolmačenjem odtenkov ljubezni in mistificiranjem lastnega razsvetljenja, naj bo tako ali drugačno, popeljal k odrešitvi. Mislim, da Bono dovolj egocentrično vlači to breme naokoli in ne potrebuje pomočnikov, kaj šele konkurence. Če namerava Nick nadaljevati z zidanjem prižnice razbohotenemu imidžu, se bo z enim vernikom kmalu razšel. Še preden bo splezal nanjo.

* * *