Plošča / Weezer: Green Album

Štirje fantki ne bodo bržkone nikoli zares preboleli, kako jih ni v otroštvu marala nobena punca, vendar so jih leta relativne slave očitno vseeno opremila z načini, kako problem vsaj zaobiti. Če sta bila prva dva albuma patetično praskanje po vratih slačilnic domišljavih, prenažrtih in iskrenega najstniškega srčjka nevrednih cipic, se najnovejši plošček sicer še vedno giblje po orbiti razočaranja in lamentov, vendar kaže sama vsebina tudi prve resnejše tendence po zamenjavi objekta domnevne izpolnitve, oziroma povedano po kmečko: kul, če me ne maraš, imam recimo še vedno svojo dobro staro pipo za hašiš.

Za razliko od nekaterih prejšnjih poskusov (Why Bother?) zvenijo tile še kar verodostojno in če izvzamemo par jamrajočih lapsusov proti koncu albuma, fantje upirajo oči v prihodnost. Ljubezni se sicer ne bi branili, oni bi, ampak če ne, potem pa ne! Posledično so tudi same melodije precej bolj poskočne, oziroma v globini manj prvinsko tragične, pri tem pa sama glasba žal precej izgubi na kvaliteti. Green Album ima poslušalcu med vsemi tremi ploščami ponuditi daleč daleč najmanj, vendar to še ne pomeni, da je slaba. Je pa slab znak.

* * * 1/2