Lifehouse / No Name Face

Kdo pravi, da je grunge že izhropel svoj zadnji hrop? No, kdo? Vsekakor tega ne pravijo tisti, ki imajo z njegovo občasno resurekcijo (beri: s muhami enoploščnicami med posameznimi albumi od Bush) kar nekaj profita, torej založniki takilih po svoje povsem simpatičnih skupkov prav tiste vase zaverovane zaskrbljenosti, ki je parim multinadarjenim flanelkotom pomagala pozdraviti marsikateri najstniški kompleks. Čeprav je bil grunge vedno precej bolj dividendna kategorija kot prava glasbena zvrst, se je ob prebiranju pričujočih besedil inu tudi akordov kaj težko ubraniti nostalgičnega rusha iz tistih seattleskih dni, ko se je glasbi še zdelo vredno delati, da je pomembna.Štirje novi fantje in Brendan O'Brien se trudijo dočarati kompletno paleto takratnih občutij, a kaj, ko smo zdaj vsi starejši... Furiozen začetek, sredina plošče medla, zaključek triumfatorsko užaloščen. Najboljša primerjava najboljših trenutkov Lifehouse bi bili boljši trenutki Candlebox, s tem da niso prvi v svojih najslabših niti pol toliko obupni kot drugi v svojih slabših. Še ena korektna primerjava bi bila Matchbox 20, ampak tako dobri pa spet niso. Nežno in po svoje malodane pristno, ampak z ogromno prostora za rast in izboljšavo.

* * *