Linkin park / Hybrid Theory

Med vsemi tako zelo jeznimi urchini, ki se nam plazijo po raznoraznih kanalih, imajo tile očitno letos najbolj všečno zaobljene peroksidne bodičke las. Če si je povprečni konzument prej omenjenih kanalov ob vseh sorodnih kataklizmah na lastnem zlomljenem hrbtu pridobil absolutno pravico, da mu grejo natančno taki bendi globinsko na kurac, si je že srednje pozoren poslušalec obenem sploh ne paradoksalno pridobil enako neodtujljivo pravico, da mu je lahko natančno tale všeč. Celo zelo všeč. Po eni strani se ne bi dvanajstčlenske plejliste pretežno osebnoizpovednih biserčkov smeli braniti niti bolj sentimentalni izmed metalurgov, po drugi pa bi znal Hybrid Theory par mesecev krasiti častno mesto v zbirki ploščkov kake razvajeno-uporniške smrkljice, ki drugače tripa na razne Shampoo. Nagli, solidni crossover temelji se radi prelijejo v trnjeve, krvaveče refrene, ki v vsej svoji polnosti zvoka na trenutke zvenijo kot manjša razpizdena galaksija. Dvomim sicer, da si bo šel kdo na te zvoke dejansko rezat žile, bo pa lahko z glavo zelo sladostrastno butnil v najbližji beton.

* * * *