Robin Williamson / The seed-at-zero

Kar nenavadno, da album za evropsko jazzovsko kraljevino z nekaj svobodnejšimi obronki posname veteran škotskega povojnega novega folka, tako rekoč eden njegovih glavnih grešnikov in protagonistov. Robin Williamson je namreč s krogom vrstniških zanesenjakov na začetku šestdesetih preobrnil sceno v Edinburghu in Glasgowu, nekaj kasneje pa po širnem angleškem zaoral z duetom, postajajočim trio Incredible String Band, ki je bil ravno prava zmes folkništva in čudaške vsepovsodno nosvtikajoče hipijade, da je za seboj potegnila staro in mlado, postala celo lestvični hit. A stari, ki se je potikal naokrog, živel v ZDA, kasneje pa vse bolj nastopal sam, brskal po dediščini mistično navdahnjenih škotskih in valežanskih bardov, je v pakt z Eicherjem stopil s posebnim namenom - uglasbiti poezijo slovitega Valežana, Dylana Thomasa. Ker mu je pridodal še nekaj svojih pesmi in petih besed starejših Škotov, je izid cuker, zaklad, dobitek za folkije. Nekaj pripovedovano s posebnimi akcenti, nekaj odpeto in odigrano ob "keltski harfi", kitari ali mandolini in The seed-at-zero po Thomasovi poemi je sijajno zasanjan, zadet album s pripovedno močjo veščaka govora in ustvarjanja napetosti. Pa tudi za v večno zlajnanih vižah uživajočega ob škrebljanju in malo po fuš zavijajočem petju, kar toliko bolj godi "keltski poslušalski skupnosti". Veteran v formi in z zalogo vednosti.

* * * *