Plošča / Catatonia: Paper Scissors Stone

Lepo je videti, da je sklenil britpop dvigniti svoj v novejšem času tako zapackan glavič, konsolidirati bojne vrste in izpljuniti ves tisti toksični plevel. Res je, da so Catatonia pekli super muziko tudi v časih, ko je šlo otoški sceni najbolj klavrno, tako da je precej primerno, da so tako uspešni tudi zdaj, ko se vse skupaj pobira. Paper Scissors Stone je dostojno in logično nadaljevanje Equally Cursed And Blessed, le da je poudarek tokrat obstal na tistih bolj kompleksnih, na trenutke malodane kabarejskih melodijah.

Temu dejstvu plača par komadov sicer krvav davek, saj zaradi prehude umetelnosti preprosto ne delujejo, tisti trije, ki pa so naperjeni naravnost proti poslušalčevim možganskim centrom za čustvovanje, pa cilj ne samo zadanejo, temveč se tam ustalijo in začnejo formirati kolonije. Ogrodje je trdno, všečno. Zanimivo je, da je postala skupina kar naenkrat nora na okolje in je o tem napisala tudi najpresunljivejšo svetobolno balado na albumu, kar je prav škoda: kadar mi vlada neizmerna srčna beda in želim poslušati godbo, ki mi bo odražala dušo, se preprosto ne znam identificirati z lamenti o tem, kako nam zmanjkuje goriva. Žal.

* * * *