Plošča / Slayer: God Hates Us All

Naši omiljeni trešerji, ki že tja od ubranega albuma Seasons In The Abyss niso skovali ničesar oprijemljivega in sem jih zaradi vse daljših premorov skoraj razglasil za death... ee, dead metalce, stružijo v velikem slogu. Drugo dekado agresije zaključujejo z izdelkom, ki ga utegne marsikateri fan razglasiti za najbolj zrelo stvaritev kalifornijskih legend.

Specifični žanrski ikonografiji so že zdavnaj rekli zbogom, mešanica speeda in hardcora, ki so jo po hišnem receptu varili v obdobju od Divine Intervention do Diabolus In Musica, pa je naposled pridobila tako na žlahtnosti kot na jakosti in ostro povlekla na hardcorovsko stran. Nič več melodičnih eksperimentov, nič več enostavnih refrenov; le sinhroniziran zvočni udar celotnega inštrumentarija, ki ga kot bodeča žica povezuje božjastno, manično naricanje Toma Araye.

Morda še "parental advisory" glede metaforike tekstov: ploščka nikar ne sukajte v bližini Busha mlajšega, če nočete, da Slayerji skupaj z Osamo Bin Ladnom postanejo plen plemenitih orlov. S ščepcem tiste “zdrave pameti”, ki je lastna moralni večini, lahko vsakega od trinajstih brutalnih izbruhov jeze interpretirate kot prerokbo newyorškega masakra (God Send Death, War Zone, Here Comes The Pain, Payback...), da simbolike okrvavljenega, z devetimi žeblji prešpikanega Svetega pisma z vžganim imenom benda na za širšo javnost cenzuriranem ovitku niti ne omenjamo.

Preroški je tudi naslov albuma, saj gre za domala iste besede, ki jih je po katastrofi uporabil prečastiti Jerry Falwell, češ Američani so zaradi razuzdanega načina življenja in nebrzdane spolnosti pri stvarniku padli v nemilost, zato jim je poslal pravično kazen. God Hates Us All skicira obraze fanatizma, ki jih je dobro najprej prepoznati na domačih televangelističnih ekranih in šele potem iskati v Afganistanu. Ne vem, morda bog res posebej sovraži kakšen bend, a to zagotovo niso Slayer.

* * * *