Plošča / Jimmy Eat World: Bleed American

Redko lahko človek pripopa pet zvezdic, še redkeje s takim prepričanjem in užitkom. Zgodba je sicer stara - na pogled precej nemarkantni luleti in v resnici pravi gejzirji emocij in opažanj - a pomeni zadeva že ob prvem poslušanju tako produkcijsko kot melodično pomembno osvojeno točko za ameriški kitarski pop/rock.

Prototip jokavskega deja-vuja, ob kakršnih se našim resnim kritikom nagonsko naježi osemdeset odstotkov vseh dlak, pomeni Bleed American vseeno kulminacijo uspešne spojitve desetletij brušenega talenta in, se zdi, enakega števila desetletij trpkih bridkih izkušenj.

To so razkošne, obložene balade z na stotine majhnimi zvokci, ki jih, ko se jim predajate, sami na sebi morda sploh ne bi opazili, bi bila pa izkušnja brez njih nemalo siromašnejša. Poprej himnični biografi številnim podzvrstem iz bogate družine univerzalnega luzerstva tudi zdaj ravno ne prevračajo kozolcev, vendar je po drugi strani lepo vedeti, da vendarle niso povsem neobčutljivi tudi za kak pozitiven vajb. Pomislite, tudi če štejete celih 25 let, to še ne pomeni, da je za vas prepozno (vsaj ne nujno)! Kar so še najbolj resno vzeli kar sami in ustvarili ploščo, ki je, naj si drznem prognozo, zlepa ne bodo uspeli preseči. Živela petindvajseta.

* * * * *