Plošča / Eels: Souljacker

Novokaina za dušo očitno ni in ni, zato je prisrčnega in samo zmerno motenega geeky guya začasno zamenjal nekoliko shirani Bedanec v nevarni kapuci in z ušivo brado. E je želel na tem albumu delati nekoliko tršo muziko, kar mu niti ni uspelo, je pa to še ena zareza na pasu sedaj tudi kontinuirano izvrstnih Jegulj.

Osnovni princip je namreč še vedno tipičen, prifuknjena mala melodijica za prifuknjeno malo melodijico, ki se v fuziji s prefinjenimi in pogosto bridkobnimi besedili zlije v bogato tapiserijo poslušalčevega čistega užitka, ekvivalent za tiste druge brbončice bi bil morda kakav z rumom: spijte dve skodelici in zagotovo boste morali rukniti še vsaj tretjo.

Če ostaja nabor opevanih tem bazično isti (življenje ni prav nič rožnato za pobiča s pasjim obrazom, kar si rekla, ni prav nič smešno, joj, ko bi le lahko spoznal kakšno prijateljsko prikazen!), je prišel do maksimalnega izraza tisti jebivetrsko frajerski bas, ki se je trudil nadomeščati vokalizirane refrene že na prejšnjih mojstrovinah, vendar nikoli tako učinkovito. Dodajte lepljivi namaz sintetične sladkorne pene in zvrhan koš življenjepretresalnih ruminacij, plus češnjo nekega pristnega ljubezenskega optimizma, pa boste videli, da se dandanes še kako splača postati Bedanec.

* * * * 1/3