Plošča / Fanfare Ciocarlia: Iag Bari

Najhitrejša plehnata ciganska banda na Balkanu, kakor zvončkljajo oglasi, je neizmerno hitra. A ni vse v hitrosti. Verjetno se bo kmalu nekje našla še kakšna s šestim pogonom. To velja prepustiti novodobnim godbosledcem in razkrivalcem odkritij. Stara zgodba, ki se v folkniškem krogu s podaljški v sejme world music venomer uspešno ponavlja.

Drugo je, da so Fanfare Ciocarlia v živo izreden bend, ki po občutju, odbitosti, virtuoznosti za šalo pokosi nam bližje dragačevske šampione. Zraven pa drži, da so jih mnoge turneje pred velemestnimi publikami že tako prekalile, da so sposobni odigrati povsem rutinski koncert, ki verjetno res nima nič skupnega z notoričnimi 20-urnimi svatbarskimi feštami, na katerih svatje ob nonstop "cepanju" med 130 in 200 bpmji omagajo prej kakor razvneti pihalci. Iag Bari je že četrti album za berlinsko tvrdko in utrjuje znano: da so fanfare bučne, genialne in tudi predvidljive, da brez uvoza romunskih gostov na čelu z "orientalnim" pop zvezdnikom Danom Armanco in prvo romunsko trubo Costela Vasilescuja ne gre, in da jih raje ujamemo na živem špilu, kjer mojstri, vsi so "maestro", zarolajo neparne, spojijo to ali ono iz popularnega spomina ali z radia, denimo Larino pesem s pogrebno koračnico, in šokirajo z masivnostjo, predirnostjo solistov in prefrigano pojavo.

* * * *