Plošča / Rob Zombie: The Sinister Urge

Težko je reči, kaj točno mu je prej umanjkalo - morda se je pustil preveč vplivati ostalim Zombijem - vendar je začel Rob, odkar uradno kruli solo, bistveno izraziteje sijati. Vsekakor ni gre za to, da bi vmes kakorkoli odrasel, ojoj ne, kje pa, za ultimativni demanti je treba samo preleteti seznam najnovejših naslovov tipa Bring Her Down (to Crippletown) ali House of 1000 Corpses; ne, čuka gre iskati v nekem drugem grmu, nemara v tistem, pod katerega lističi je slekel nekdanjo pretenzijo pristne trdote in jo zamenjal s še ekstremnejšim ekshibicionizmom.

Povedano drugače: če so White Zombie lep čas svoje ustvarjalne poti hlepeli po statusu orenk metalcev, se je Rob Zombie sedaj dokončno prelevil v najnovejše utelešenje preljubega Alicea Coopera, vključno z vsemi tistimi cenenimi namigi in melodiko. The Sinister Urge je vaš tipičen ples zombijev, na katerega so bili povabljeni tudi vampirji, vestalke, volkodlaki in Ozzy Osborne, tipična menažerija groteske kot šarmirajoče komoditete, tipičen šponarski in samo v besedilih dekadentni hausbal, kakršnega bi si omislila od zlih demonov obsedena razpadla trupla žrtev Titanika na dnu oceana. Vse je jasno in prijetno razjedeno od črvov, povsem neobvezno vprašanje pa ostaja le, v koliki meri Kralj zombijev dejansko verjame svoji maski.

* * * * +