Plošča / Wibutee: Eight Domestic Challenges

Klinc pa takšna veselica, ko ob razvpitih "elektronskih inženirjih" še basist in bobnar ne moreta iz tirnic, se pravi iz metruma, na katerem so razpršeni zlahka določljivi ritmi. Še sreča, da je bend sposoben kakšnih postankov, kjer se malo poigravajo z zvenskimi plastmi in sproti širijo harmonije ob izstopajoči vlogi pihalca Kornstada. Ker mlade Norvežene precej hvalimo po dobrodošlih in pogosteje dostopnih artefaktih, tale bend malodane izpričuje, da so kombinacije "živih", bolj telesnih glasbil in "hladnih" generatorjev zvoka tam precej pogoste, in da jih večina izhaja iz jazzovskega miljeja. Kar ni slabo.

Wibutee je očitno ena med mnogimi, a prav nemarno zabubljena v prevladujoče ritemske muštre, ki jih tukajšnja trendovska agentura učeno prevaja z "nalomljenimi", kar še ne pomeni, da kaj bolj gibajo, še manj pa, da so med seboj kombinirani, prepleteni ali da se križajo. Tistih nekaj povprečnih z neskončnim odmevom podaljšanih jazzovskih pasaž in izbruhov pihalca je bolj radoživih ob brenčanju kakor ob preštevanju grozdov udarcev. Saj te kar popade prosvetiteljski gnev in bi mladce najraje napotil k poslušanju poliritmov kakšne bahijske batuce ali akanskih bobnarjev, a kaj ko bi obenem osuplo izvedeli, da učenje in mojstrenje traja leta. Tako pa, ker sedanjik priganja in ga je treba v nedogled podaljševati, se kvečjemu lahko tolažimo, da so med vsesplošnim plesnim tuctacom "lomi" z nekaj jazziranja celo med bolj sofisticiranimi dosežki. Poceni pregibanega in moduliranega vzorca iz občih mest godb v filmu jim ne oprostimo. Domačijska drama v prazno.

* * 1/2