Plošča / Luke Slater: Alright On The Top

Nekaj indicev - kaka kičasta, po osemdesetih zaudarjajoča eurotrash simfonija ali cukreni electropop drobiž - bi govorilo celo v prid domnevam, da se je tehno, nazadnje pa v electro spreobrnjeni veteran in vrhunski didžej Luke Slater tokrat namenil pohecati. Ampak s heci v muziki je v nasprotju z resnobnejšimi zastavki že tako, da jih znajo, ne da bi dolgočasili ali banalizirali, pokati le malokateri.

Slater vsekakor ni med njimi, huje, je eden tistih, ki se edini v družbi smejijo svojim šalam. Če je hotel v španoviji s pevcem Rickyjem Barrowom, ki nam je stregel po življenju že pri britanskem elektronskem pogonu The Aloof, le vzburiti pozornost, mu je to uspelo, saj ti gredo ob patetičnih pesnitvah o medčloveških in posebej medspolnih odnosih kocine kar same pokonci. Tako mu ne uide mesto na spisku bizarnosti tekočega leta, če je že v vlogi monotone podlage načelujočega vokala pogorel pri priznanjih za inovacije. Morda pa bo le držala čisto bežna vzporednica, ki se je utrnila ob z vocoderjem prežeti viži in gre za še eno žrtev daftpankovskega sindroma? Kdo bo torej nasedel na vokalne limanice - z grozovitim oponašanjem Marca Bolana vred - in odebelil bančni račun? Britanci? Hm, hm. Neinspirativno.

* *