Plošča / Mat Maneri: Trinity

Sin ameriškega modernega komornika je običajno priklopljen na ojačevalec. To pot lokuje "na suho" po strunah violine in viole. Njegov oče Joe Maneri, eden bolj pregnanih "strukturalistov" v novi muziki, tegale po svojih načelih ne bi ravno objel iz srca - saj, komorna, "tazaresna" muzika, pa naj raziskuje mikrotonalnost ali kaj drugega, je tule, jazzovska improvizacija pa nekje drugje. Se da oboje nekako združiti, vsaj kombinirati?

Mat to misli in igra, pa ne zgolj avtorski zagonetni in tehnično zafrknjen naslovni "polifon" komad počasnih, sunkovitih zamahov. Padajo tudi štiklci drugih: sodelavca, freejazzovskega pianista Matthewa Shipa, Johna Coltrana in Erica Dolphyja, pa Joeja Morrisa in za sklep očetov Lady Day's Lament, posvečen Billie Holiday. Manerijev slog ni ritmično pulziven, swing dobesedno suspendira. Je bolj hoteno krčevit v nelagodnih intervalskih preskokih, zrncato suh in zvensko definiran v sopostavljanju nians. Odpira druge dimenzije. Nadvse neortodoksna violina in robata viola zazvenita v svojskih predelavah in iskanju poti pri "združevanju vseh vplivov in početju nečesa, kar sem in kar slišim." Ker smo se že odvadili vražjih goslarjev, ki ne tripajo zgolj na brzopletem viruozenju, pa naj gre za ljudske, klasike ali jazzarje, je tole prava stvar za popravek in namig, da se da drugače.

* * * *