Plošča / Krs-One: Spiritual Minded

Ko je KRS-ONE pred slabim letom dni napolnil naša ušesa z novim dolgometražnim izdelkom The Sneak Attack, ki je sledil nekajletni produkcijski pavzi, je bilo jasno, da se je prvi hiphopovski filozofski um (tako rekoč ideolog hiphopa) oglasil z razlogom. Komercializacija, misognija, nasilje, materializem, plehkost, odsotnost pravih skillsov, otročavost in nekreativnost, ki so v zadnjih letih preplavile mainsteamovski rap pač niso stvari, ki bi bile po všeči artikuliranemu mislecu, agitatorju, aktivistu, učitelju in pridigarju - za kar se KRS ima in kar v resnici (in to skorajda brezprizivno) tudi je. Seveda so se v slabih dvajsetih letih njegovega scenjenja našli mnogi, ki so mu oporekali in ga v svojih komadih ali na freestyle dvobojih skušali diskreditirati in spraviti v pozabo. A KRS-ov našpičeni um, jasna stališča in misli podane s karizmatično energijo in specifičnim, you-can't-stop-the-teacher baritonom so vse izzivalce poslali v zgodovinski nepovrat, kjer obstajajo zgolj kot oni, ki jih je povozil, uničil in zmlel Prerok.

Spiritual Minded je dvonivojsko zaokrožujoč album: na eni strani predstavlja filozofsko/religijsko dopolnilo aktivistično našponanemu Sneak Attacku, na drugi pa kot KRS-ov deseti album (začasno) zaključuje najbolj fascinantno osebno diskografijo hiphop muzike, ki se je začela z albumom Criminal Minded leta 1983, takrat pod imenom Boogie Down Production. Socialno kritiko začetnega obdobja (velikokrat napačno interpetirano kot gangsta) je skozi mnoga leta nadgradil do trenutne faze, ki jo demonstrira na albumu Spiritual Minded. Še enkrat več je nomen omen, album pa zelo poduhovljena reč, ki jo na glasbeno-produkcijski ravni spremlja veliko gospelovskega in soulovskega prepevanja (predvsem v refrenih) ter ar-en-bi-jevsko mehčana produkcija, ki pa kljub temu nosi pečat jamajškega vzorčenja, tako značilnega za vse KRS-ove plošče. A ko Učitelja, Pridigarja, Filozofa prevzame usmerjevalna strast in sveta jeza ob opozarjanju na vse stranpoti, po katerih se tačas poja rap muzika, dobi oster glas trdno zaslombo v trših ritičnih vzorcih, ki jim zagotovo prikimavajo tudi tiste glave, ki jih je treba spraviti k pameti.

Interni favoriti so himnično/hitovski Take It To God, koreninski South Bronx 2002 in v vseh pogledih pedagoški Conscius Rapper, končna misel pa namiguje na veliko privlačnost tovrstnega poučevanja in pridiganja: Učitelj, upamo, da to niso tvoje zadnje besede!

* * * * 1/2