Plošča / Hiram Bullock: Color Me

Jejhata, ko se zadeve sfižijo do omlednega recikliranja pop formul, potem ni več pomoči. V temle artefaktu čislanega ameriškega mehkega, v skrajni sili, bluesrocka, R&B-ja ali karkoli že to je, je vsega na pretek in nič konkretnega. Hiram Bullock, za povrh obdan še z mainstream jazzarji, od Randyja Breckerja, Davida Sanborna, Kennyja Kirklanda, celo Jerryja Gonzalesa, na Color Me skuša vse poteze, ki jih je popularnim godbam dala črnska srenja: rola bluesovsko formo, išče zven, skuša na trdo, mehča po soulovsko, ritmizira po fankovsko, zraven še pozira in na daleč oponaša kakšen Hendrixov monolog.

Vse skupaj je ništrc. Perfektna studijska produkcija, vložka je očitno precej, pa dream team solisti ne dajo kar tako česa posebnega. Pač, nov ploskast mainstream zadetek z nekaj frazarjenja. V bistvu navadna popevkarska muzika za sukanje v brezobličnih barih in na kobajagi lestvicah. Ne moti ali utiša že itak v štartu zvodenel čvek. Mar bi tile novodobni malo pobrskali po zgodovini, se malo zadegali vanjo in pomislili, od kod ekspresivna moč vzornikov. Vsaj to, preden začnejo pacati.

* * 1/2