Plošča / Paul Brtschitsch: Venex

Paul Brčić ima v resnici brado in je en tak v sintetizatorje zakopan bledičen fante hrvaških korenin in imena, ob katerem si ne lomijo jezikov samo v Frankfurtu. Veliko manj poškodb organov, prejkone pravi serotoninski izliv bo povzročil njegov drugi album Venex, kjer kot v kakem špageti vesternu vekajo dojenčki, brenčijo zategnjene kitarske strune in meljejo kolesja, dober del ploščka pa, izhajajoč iz dubovske komore psihedeličnih odmevov, razvija in pelje s tako pestrimi, zatransiranimi in oddrajvanimi, da bo tudi v najhujšemu skeptiku obnovil vero v tehno.

Brčić, ki je imel sicer težave z le v cede formatu priloženim epilogom epopeje, je vešč tako suspenza kot zlaganja viž, med drugim pa se tvorno oddolži tudi berlinskim tehnodubovskim vzornikom, fankovito črpa iz (progressive?) housa in zaostri čez strokovno namedeno, zlobno sekvencerijado do metronomskega tehna. Najboljša letalska družba ta čas.

* * * * *