Plošča / Frajkinclari: Naša fara

Imel sem občutek, da se bo štajerskim etno-folk-narodnozabavno-popevkarsko-kantri žurerjem po drugi plošči malo ustavilo. Na prvi plati so se resno lotevali predvsem slovenskih pornografskih, na drugi so razturili s ponarodelo Srčno napako (Zizike majal, not pa ven ga dal ...) ... Kaj pa zdaj?

Miksi so bolj odštekani od prejšnjih kantrijaških, narodnih pa je manj. Zdi se, da hočejo izoblikovati nekakšen svoj prepoznaven zvok. Najboljši komad na plošči je verjetno Šmarnica je večna, ki ima izvrstno besedilo in je pravzaprav pravi slovenski pijanski šus v glavo. Frajkinclari ostajajo zvesti netipičnim instrumentom, s harmoniko ne težijo, nikoli pa ne bodo rokenrol bend, čeprav so združeni z MI2, s fanti iz sosednje vasi, zaigrali Odo gudeki, ki je jasno tudi na plošči. Je že tako, da so se pravzaprav MI2 veliko bolj prilagodili njim kot obratno.

Kaj pa uspešnice? Baladi Jesenska noč ne bo uspelo nadomestiti Zizik. Ampak to podpisanega ne moti. Nerodno bo na veselicah, kjer se novokomponovana publika pali samo na Avsenike in Slake, še bolj pa na Brendija, Nataliji in Wernerico. Scena je postala povsem brezkompromisna. Besedila so vse bolj pornografska in ne vem, ali so Frajkinclari na to res dobro pripravljeni. Zdi se, da so svoje kvantaško obdobje že končali.

* * * +

povezava