Plošča / Heiko Laux: Ornaments

Medtem ko bi težko rekli isto za njihovo, neprestano obnavljajočo se in vse mlajšo publiko, se je veliko tehno producentov - čeprav tega od njih ne boste slišali za mešalko na kateri izmed veleveselic, kjer je treba kovati denarce - vendarle naveličalo enostavnih formul in preverjenih, neredko brutalnih metod za navduševanje mladincev. Glede na staž, med katerim je imel dovolj časa za brušenje orodij in dopolnjevanje zaloge zvokov, tako ni čudo, da četrti album šefa založbe Kanzleramt špiči ušesa z raznolikostjo vplivov in se s pestrostjo priobčene muzike izkaže v boju proti dolgemu času. Pravi hec, posebno za malce izkušenejše krajane, pa nastopi, ko se Laux v imenu organskega, "humanega", čustvenega tehna oddalji od značilne gotike in drame, od elektra in Detroita ter melanholijo, ki jo čutijo tako frišni rajferji (po uspešno premezganem in prečvakanem koncu tedna) kot tehno veterani (po herojskih časih), sprosti v naslovni španoviji z "živim" pihalcem.

Prav. Ni dvoma, Lauxa so se dotaknile progressive limonade, ampak od kje mu tako očiten, na fuzijo konec sedemdesetih spominjajoči saharin? Le od lastnika elektronsko tretiranega saksofona in sintetične flavte, ki pač meni, da igra džez? Če je verjeti zgodovini, zna kmalu po fuziji in simfoniki napočiti čas za (pankovski?) prevrat, elektronika je že čez kritično mejo za mladinska gibanja usodnih desetih let, njeni akterji so se spremenili v napihnjene zvezdnike, nje osrednji zbor pa iz sprevoda zanesenjakov v pivsko veselico, kjer malokdo sploh pleše in je sicer namenjena promociji industrije in polnjenju blagajne nemške prestolnice... torej?

* * * *