Plošča / Paul Westerberg: Grandpa Boy Mono/Paul Westerberg Stereo

Poslušalstvo s širšim glasbenim obzorjem bržčas še pomni ameriško najstniško postpankersko atrakcijo The Replacements, ki je v ramonesovskem duhu, se pravi s histerično navito kitarsko sekcijo in raztrganim vokalom, tja do konca osemdesetih slovela po lucidnih tekstih z butastimi naslovi, silovitih albumih in katastrofalnih koncertih. E, to je bil bend, v katerem je rasel, norel in zorel Paul Westerberg, ki je solo prvenec All Shook Down prijavil že leta 1990.

Potem se je Paul bolj ali manj zabubil in glasbene aktivnosti zreduciral na minimum, da bi v kleti, kjer se je vse skupaj začelo, temeljito premislil o publiki, založbah, inspiraciji, motivih za ustvarjanje in sploh vsem, da, tudi o domnevnih vplivih na novo generacijo tako imenovanega alternativnega countryja. In naposled se je zgodilo. V pričujoči zloženki čemita dva stilsko dokaj različna ploščka. Ki bržčas nikoli ne bosta slišana v obliki promocijskih koncertov. Robato uglašeni, oljnato tekoči (na kooperacijo Billyja Bragga z Wilcom spominjajoči) Grandpa Boy Mono ponuja "slabo posnet, v naglici, s potnimi rokami in nejasnim razlogom odigran rokenrol", ki ga ima Paul v krvi in se ob njem dobro počuti, medtem ko Paul Westerberg Stereo sestavlja dvanajst bolj komornih, kantavtorsko intimnejših songov, "posnetih tako rekoč v živo, sredi noči, odigranih na dušek". In zakaj dva recimo temu različna ploščka v enem ovitku? "Ker gre za dva različna utripa istega obdobja." Kul godba za poslušalce, ki pank uvrščajo med otroške bolezni.

* * * * +