Plošča / Def Leppard: X

Prijatelj je v navalu potrošniške malarije dejansko kupil največje uspehe nikogar drugega kot Šank Rockov, ki jih zdaj neprenehoma vrti v avtu, in šment, če mu ni nižjepodpisanega na koncu dejansko uspelo navdušiti nad Balado o mavričnih ljudeh. Ker je ta nižjepodpisani v svojem bistvu nežno in čustveno bitje, si je zaželel še nadaljnjih tovrstnih fiksov: ker se v nakup slovenskih dolgolascev vseeno ni mogel prisiliti, si je omislil najnovejši izdelek njihove ameriške kopije, a se je na koncu vseeno pošteno uštel.

Kolikor se spomni, so bili v osemdesetih Def Leppard povsem spodoben in tudi širše relativno čislan sentiš-metal bend, danes pa bodo pognali horomone po žilah kvečjemu kake ne preveč zahtevne praprababice. Nič več histerični, še toliko manj piromanski, človeka že s svojo skupinsko fotografijo povsem pošteno opozorijo, da so danes komaj kaj več kot groteskna načičkana strašila z gromozansko avtorsko blokado, o čemer mora nadvse zgovorno pričati že ime njihovega zadnjega albuma, da o naslovih posameznih komadov (Four Letter Word, Girl Like You, Let Me Be the One) sploh ne govorimo. Mehkužene butaste baladice, od katerih so bolj patetični le poskusi, da bi vse skupaj začinili malce trše, z med posameznimi akordi bledimi odjeki nekdanje slave, ki se takoj naslednji trenutek razblinijo v novem milnem mehurčku univerzalne impotence. Še en dokaz, da morajo soft-metal ustvarjati turbulentni mladinci in ne njihove odcvetele sence, katerih največji čustveni pretres meseca bržčas predstavlja situacija, ko se jim po tleh raztrese vrečka čipsa.

* 1/8