Plošča / Dino Dvornik: Svicky

Tole ni CD, ampak reklama za DD v stilu Sergia Tacchinija, šminkerske znamke iz let, ko je bil DD še mlad. Tako je vsaj idejno koncipiran, v desetih komadih pa (v slabem nogometnem polčasu) natrosi svojo trenutno stopnjo hibrida funka, disca, dancea ter vseh ostalih plesno-zabavnih drobcev, ki se jih da stopiti v Splićotov đir. In ne bodite presenečeni, da se svetovljanski šminker glasbeno vrača v osemdeseta, to nenazadnje počne vsa pop plesna scena. Svicky (beri: svicki, v dalmatinščini svetoven) je glasbeno resnično na takšni stopnji, Dino pa znova preseneča pri tekstih.

Na trenutke iz besedil planejo bizarne posledice močnih kemikalij (ki sva jih pred desetletjem nabavljala pri istem posredniku v zagrebški Concordii) in ostalih tegob življenja, kot izgubio sam mobitel, familiju i stan, toda izrecno pove, da se je najedel hitrih ritmov in da bi malce umiril dušo. Vseeno je DD na Svickem hudo groovy in odlično interpretiral svoje sploh ne najslabše pesmotvore in ugodno presenetil za svoj domet lahkotnega, popularnega in melodičnega plesiciranja. Podobno kot včasih Oliver Mandić, na katerega potegne v Život moj, ampak DD ima vendarle svoj podpis. Svitski, brale.

* * * *