Plošča / The Spanish Recordings: Galicia

Tole je vredno krajšega povzetka. Smo z Alanom Lomaxom, ki je leta 1952 v Londonu sredi urednikovanja svetovne fonografske zbirke godb. Šef založbe Columbia mu je postavil pogoj, da zbirke ne bo brez izbora godb iz Španije: "Požrl sem knedel zaradi El Caudilla in se odpravil na Mallorco na konferenco o ljudskem izročilu, da bi našel španskega urednika. Vodja konference je bil prebežni naci (Marius Schneider), ki je prevzel berlinski arhiv, ko je Hitler odstranil judovskega predstojnika. Zagotovil mi je, da se bo osebno potrudil, da mi ne bo pomagal noben muzikolog iz Španije. Predlagal mi je, naj rajši spokam." Američan piše, da je ob kosilu prvič trčil ob nacista in da je ob pogledu na "tega avtoritarnega idiota" prisegel, da bo posnel godbo v Španiji, četudi bo za to potreboval celo življenje.

Lomax jo je že čez nekaj mesecev prekrižaril, zahvaljujoč diplomatski otoplitvi med Francovo Španijo in britansko vlado. "Lomaxova" Španija ni (samo) andaluzijski flamenko, niso bikoborbe in dirigirana foklora diktatorjevih falang Seccion Femenina. Revna, hribovita Galicija, na skrajnem severovzhodu iberskega polotoka, se mu je odprla sredi vetrovne in zoprne zime, v ribiških vaseh in na celini. Potujoči snemalec ni ravno pretirano zbiral. Snemal je tudi folkloristične skupine, toda "v Španiji ni težko najti najboljših pevcev, saj so jih vsi poznali in vedeli, zakaj so najboljši stilisti v določenem idiomu". Tu se nizajo vokalne coplas, lokalni veščaki na dudah (Galicija naj bi veljala za najbolj "keltsko" špansko regijo), na panovih piščalih. Specialisti za lokalne goddbe v Španiji so ob vnovičnem preposlušavanju posnetkov in pregledovanju zbranega gradiva ugotovili, da Lomax ni romantiziral. V danih okoliščinah, tik pred pospešeno industrializacijo, razseljevanjem in begom v mesta, je ujel lepoto in raznolikost tamkajšnjih muzik ruralnih področij. To je bilo prvo resno terensko snemanje v Španiji. Danes je dokument.

* * * * 1/2