Plošča / Johannes Heil: Heilstyle

Opa! Je enemu najbolj slavljenih tehno producentov, gospodu Heilu, po treh prisluha vrednih albumih zmanjkalo primernih označevalcev, ali pa je enostavno začel tudi sam verjeti v svojo božansko avreolo in se zatorej ni čuditi blago rečeno neskromnemu naslovu njegovega četrtega ploščka? Skromnost gor ali dol, verjetno bi bilo Heilu, ki si je utrl svojo pot iz minimalističnega tehna in se je tudi na pričujočem kosu z laserjem naluknjane plastike izkazal z večnamenskostjo podane snovi ter prepričljivo, od simfoničnih sentišev in eteričnih pokrajin do grobih šal, tesnobe in paranoje, prekruzal čez bližnja mu občutja, poleg odlikovanj za produkcijske vrline priznati tudi točke za izviren in prepoznaven slog.

Heil ostaja eden redkih tekknikov, katerih ploščke si lahko vrtite brez zasičenja s ponavljajočimi se fintami ali z moreče inertnim vzdušjem in se - včasih celo z eno in isto vižo, ki lahko ob primerni jakosti služi kot ambientala ali, ob še primernejši, za plesni zalogaj - priporoča tako tenko umerjenim sluhovodom kot divjaško nažaganih pokalic potrebnim nogam. Mogočnemu vtisu tako ne bodo podlegli le najbolj zadrti, s prejšnjimi dosežki seznanjeni tečneži, katerim se bo nemara vsiljevalo vprašanje, ali ni Herr Heil navsezadnje iz stila zdrsnil v maniro? Odgovor sledi ob njegovi naslednji dolgometražni izdaji, sicer pa...Der Scheiss ist heiss, ja.

* * * * *