Plošča / Partibrejkers: Gramzivost i pohlepa

Od ponovnega prihoda v CD gramofon Cane in ekipa puščajo boljši vtis, kot bi si ga pogosto upali pripisati daljšim stažistom rokerske kariere. To, kar pri njih zveni najprepoznavneje, so Partibrejkersi uspeli ohraniti, hitrost se je zmanjšala zgolj za prepoznavnostno nianso. Pa še to ne v vseh komadih. Za razliko od zasedbe Majke, ki je v trikrat krajšem razdobju povsem razvodenela in pohipijarila svoj zvok (bljak!), je Antunova odrezava kitara (p)ostala inštitucija, ki iz osnove poganja boogie-woogie še vedno solidnih, na pasuse prav dobrih Beograjčanov.

Navzlic odprtemu koketiranju z bogom ali pesimizmu, ki se jim je zarasel pod kožo, tudi v besedilih ne kvarijo esence, pod katero nastopajo. Skozi čas in preklestvo (političnega) prostora, ki jih življenjsko omejuje s splošnim turboprimitivizmom, zvenijo pošteno. Naivno, hrepeneče, ne vedno prijetno ("Što više znam, manje znam"), z nekaj posrečeno svetlimi trenutki. In zaključno Bez ljubavi, ki je old-school mojstrovina, vse redkejša na Balkanu. Amin.

* * * 4/5