Plošča / An Afro-Portuguese Odyssey

Ob “afriško-portugalskem Odiseju” bi bilo mamljivo ugibanje, koliko je luzitanska matica v popularnih godbah zares dala in jemala svojim nekdanjim afriškim kolonijam, Angoli, Mozambiku, Gvineju-Bisau, Zelenortskim otokom. A to bi obenem pomenilo, da bi odmislili najbolj glasno, pestro in največjo godbeno lusofonijo na zemeljski obli, namreč brazilsko.

Kakorkoli že prebračamo, lokalne poteze gor ali idol, nabor na kompilaciji ponuja ravno to, mehak pop, ki več nabira z brazilskih mainstreamovskih “TV Globo” poljan, kakor z matice.

Saj ne, da so tele godbe povsem za odmet, toda nabor je presplošen, na dosegu roke, torej pri domačem katalogu ali tistih manj zahtevnih in zatorej neuravnotežen. Sicer privilegira “gvinejsko” produkcijo, kar ni slabo. „Odiseji“ so zvečine migranti, prebežniki pred vojno ujmo, oporečniki režimov, ki so bežali iz nekdanjih kolonij in tragično “neodvisnih držav”. Torej ne čudi imaginarna vez predvsem z Brazilijo, ki je močnejša, obenem bolj “afriška “, kakor tista matice. Ubiranje sodobne angolske sembe ob navezi na “sambo”, kar ponavadi legitimira mične, a tudi zgrešene genealogije diasporičnih muzik, sicer povsem spodobno zažgoli, takisto gvinejske popevke z nekaj sodobnih primeri, a česa več res ne daje.

Še najmanj relevanten prerez, širino in globino the muzik, ki jih zastopajo mozambiški Mabulu, pa brata Mendes in drugi, ki na svoj kontinent največkrat nostalgično, toda tudi z optimizmom ali bolestjo kukajo iz Lizbone.

* * * 1/2