Plošča / Savas Pascalidis: Galactic Gigolo

Čeravno jih v elektronskem podzemlju ni malo, ki so do strojno proizvedenih zvokov prišli iz zločestih dratarskih podkultur, se jih le malo diči s pankrokersko držo ali vsaj pozo. A DJ Hellu, ki si je za ikono svoje založbe izbral steroidne mišice Arnolda Schwartzeneggerja in, sedaj v inflatornih količinah, šobo Sida Viciousa, bi kljub pozornosti do tradicije, že zaradi balasta vedno bolj polnih kompilacij robe, dostikrat upravičeno oponašali prenapetost, če mu ni odrekati smisla za promocijo.

Medtem pa se zdi, da Savas Pascalidis lepo zastopa načela firme Gigolo - preprosto, plesno in nazobčano - in s svojim tumpastim diskom, "vesoljskimi", "elektro" in "ruskimi" temami, s poppersom naphanimi istospolnimi zborčki in kičastimi aranžmaji skrbi za prepotrebno mero distorzije in debilane v dostikrat hudo zglajenih in resnih elektronskih pejsažih sodobnosti. Tja do industrijskih opilkov, v katere je Pascalidis predelal vižo novoromantikov Visage (!) in kompletno z "naivnim" do-it-yourself ovitkom, ki kot da bi prišel iz Kojine delavnice. Na kazačok.

* * * * *