Plošča / Lucinda Williams: World Without Tears

Na Lucindine albume smo morali nekoč čakati tri, šest, celo osem let. Bilo je težko, a lepo, kajti izdelek je v hipu, ko je poniknil v notranjost plejerja, vsakič že s prvo pesmijo pozlatil vsako uro čakanja. World Without Tears, njena sedma plošča v tridesetih letih samotnega klatenja po čustvenih prerijah lastnega značaja in turbulentnega odkrivanja kotičkov, kamor sonce ameriškega sna posije samo zato, da bi se naslajalo nad mizerijo stanja stvari, znova nosi sarkastično romantičen naslov, prihaja pa že dve leti po briljantni Essence. Kar sprva navdaja z zlo slutnjo, da je simbioza soglasnega kritiškega čislanja in komercialnega uspeha izvršila diskreten pritisk na založbo, pospešila ritem ustvarjanja ter hočeš nočeš zavdala Lucindinemu malodane pregovornemu perfekcionizmu.

Pa ni. Prmejduš, da ni, kar Lucindo vsaj v mojih očeh in ušesih še dodatno utrjuje na piedestalu trenutno najžlahtnejše kreacije izumirajočih juvelirskih butikov s čistokrvno americano. World Without Tears prinaša 60 minut opojno izborne kombinatorike bluesa, folka in countryja ter 13 pesmi, ki se te dotaknejo tako nežno, da začutiš fizično bolečino. Svet brez solz je svet v straniščno školjko izbruhanih spovedi. Svet umazanih nohtov in udrtih indijanskih lic. Svet neplačanih računov in izgubljenih domov. Svet obrazov, ki jih želiš pozabiti, a se vztrajno vračajo. Svet krvavih prstov in strganih kitarskih strun. Svet molitev, ki ne zaležejo, a jih kljub temu ponavljaš kot stara plošča. Svet moških, ki mislijo, da je seks ljubezen in ljubezen seks. Svet brazgotin, ki jih povzročajo poljubi. Svet govoric in opravljanj. Svet brez odrešitve. Svet, v katerem je vse narobe. Svet, v katerem znoriš, če nisi Lucinda Willams.

* * * * *