Plošča / Aki Takase: St. Louis Blues

Album, posvetilo Wiilliamu Christopherju Handyju, ne bi bil nič novega, če ga ne bi sijajna avantjazzovska pianistka z druščino, ki je izborna, stresla iz hlač, stepla, pregnetla, se pravi po glasbeno študirala in reinterpretirala. Če je Handy, črnski vodja zabavniškega vaudevillskega orkestra na začetku 20. stoletja sopostavljal in uveljavljal, celo notiral in s tem zakodiral bluesovsko formo, je aktualen, kolikor se v zgodovinsko gradivo tvorno poseže. Osaška Američanka dela skupaj z nemškim basklarinetistom Rudijem Mahallom, tolkalskim veščakom Paulom Lovensom, vedno presenetljivim kitaristom Fred Frithom in izjemnim Nilsom Wogramom, ki iz pozavne spravlja vse, kar starojazzovskibluesovski ton in drža zahtevata. Tako lahkotno pelje Handyja, da se komaj spomnimo kakšne bolj duhovitih izvedb. Morda Sun Raja in Lesterja Bowieja.

A to vendarle počnejo, ne pozabimo, improfriki, instantni muzični klepci in forma se rada razpusti v neoprijemljivo, atematsko, zvensko drzno gibanje. Ko se v neortodoksni, a takoj razpoznavni maniri oglasijo St. Louis Blues, Yellow Dog Blues, Memphis Blues, Mornig Star - sami ponarodeli štiklci iz najstniških let prejšnjega stoletja, ki so jih potem z not ali na posluh "prebirali" plesni zabavalci ali lumpenproletarci - se oglasi zgodovinsko relevantna popularna kultura z aktualnim posegom. In ker se nam v kratkem v Cerknem obeta Takasejeva z malce predrugačeno postavo, ki bo posegla po pesemcah Fatsa Wallerja iz časov godbene "harlemske renesanse", je tole fino fonografsko vabilo. Preveč dobro drgnejo in zdelujejo bluesovsko in ragtimovsko obliko, da bi ostalo pri tem.

* * * * 1/2