Plošča / Saafi Brothers: Liquid Beach

Michael Kohlbecker in Gabriel Le Mar sta vijačila že, ko so se, ločujoč se od tehna, šele oblikovali temelji sodobne psihedelije, kar je kazno v njunem zvokovju, kjer se v mikro odmerkih prepletajo posetnice nekdanjih podžanrov in faz. Kolikor se tretji album bratov Saafi zanaša na tradicionalna orodja in postopke transijade, na dubovski produkcijski način in značilne inštrumente, se kljub zadahu po arhivi in mestoma hudo zoprnim vokalnim semplom nudi v užitek vsem, ki se bodo odločili transirati tam, kjer se to najbolj obnese, namreč pod milim nebom, daleč od prepotenih mestnih lukenj in deviantov.

Očigledno vlažni, če ne celo pod vodo potopljeni, na meji sladkobnosti prelivajoči se Liquid Beach bi moral s svojimi, proti koncu stopnjujočimi se BPM-i vsaj na papirju ustrezati tako svalkujočim poharjem kot nažvečenim plesalcem, seveda pa se utegne optika spremeniti že, če vprašate stranke peklenskih, vse hitrejših in trših in vse bolj tehnoidnih psy veselic, na katerih se lahko podobna muzika uvrsti kvečjemu na pomožno, chill out plesišče. Morning trance ali - kljub poudarjenemu, a spiderjem vse prepočasnemu bas bobnu - kar ambientala? Ma.

* * * *