Plošča / Marilyn Manson: The Golden Age of Grotesque

Pred leti sem bral italijanski horor strip o komolčarski raziskovalni novinarki, ki se preko trupel loti raziskovanja urbane legende o bitju, ki ždi v osrčju amazonske džungle in čudodelno jemlje nase človeške bolezni od karcinomov, tumorjev in gangren do aidsa. Bejba se pod pretvezo, da je na smrt bolna, prebije do pošastno razžrte, deformirane kreature, a ker je zdrava in hoče zgolj senzacionalistično štorijo, slednjo tudi dobi. Bitje, ki bolezni odjemlje, le te lahko tudi “podari”. Komurkoli, ki mu pač ni po volji. In kakopak jih faše lažniva novinarka. Za zmeraj, hehe. Jep, Marilyn Manson je tako bitje.

Popkulturna pošast, ki odjemlje ameriške paranoje, fobije, predsodke, šovinizme, perverzne moralizme, nerjaveče konzervatizme, bolne tradicionalizme in ostale idiotizme. Ter jih, filtrirane skozi groteskni imidž (vizualna metafora ameriške obsesije z “Marilyn” glamurjem in “Manson” patologijo), zvočne distorzije in neposredna besedila meče moralni večini v faco. In resnica je za Amerikančke neznosna. Skratka, če je ameriška medijska (pop)kultura eno samo gledališče, je Marilyn Manson njen grand guignol. Okej, album Antichrist Superstar je bil provokacija na prvo žogo, pisana na kožo ameriškega mozoljastega, introvertiranega adolescenta, a dovolj atraktivna, da je šok rokerju z žurnalistično preteklostjo udarila v glavo do te mere, da je na Mechanical Animals postal žrtev lastnega uspeha, takorekoč parodija parodije.

Na The Golden Age of Grotesque se Marilyn Manson vrača v svoji do sedaj naboljši formi in zelo zreli luči, kot performer, ki se v smrtno resni burleski introspektivno in iskreno ukvarja tako s svojo vlogo kot z vplivom na svetovni, vse bolj institucionalizirani mainstreamovski estradi. Da, podobno kot oni Pink iz Parkerjevega filma The Wall, le z neprimerno večjo dozo cinizma (Ka-boom Ka boom), sarkazma (mOBSCENE), zajebavanja (This Is The New Shit, (s)AINT, Doll-Dagga Buzz Buzz Ziggety Zag) in s polno vrečo politično nekorektnih stihov tipa “memoriziram dialoge iz porničev, to je nova vera zame” in “ti si cerkev, jaz zvonik, ko fukava, sva božja človeka”. Vse skupaj, vključno z manično priredbo Tainted Love, garnirano z recimo temu nenavadno melodično, nič pomehkuženo industrijsko metalurgijo, ki bolj kot kdajkoli izžareva staro šolo Reznorjevih Nine Inch Nails. Res, zlata doba (popkulturne) groteske. In nekaj novih kapljic sveže krvi v shiranem telesu postmetalske ikonografije.

* * * * +