Plošča / Metallica: St. Anger

Joj, prejoj, tecimo, bežimo, fantje iz podjetja Metallica so jezni. Ja, kaj pa se jim je hudega zgodilo, kakšne krivice jih pestijo? So jezni, ker je zmanjkalo koncertnih posnetkov, demotov, B-strani in ostale krame, ki so jo zadnjih šest let basali v ekskluzivne bokse za tanjšanje fenovskih denarnic?

So jezni, ker so morali spet seči po inštrumentih in so ugotovili, da ne znajo več urezati spodobnega rifa in napisati zrelega stiha? So jezni, ker so iz solarijev in fitnesov morali nazaj na oder, da slučajno ne bi kdo pomislil, da niso več ljudski bend? So jezni, ker jim je Napster sunil drobtinico z mize multizilijonskih dobičkov? So jezni, ker so se po fensi terapijah poleg odvisnosti od alkohola losali tudi navdiha?

So jezni, ker so preveliki, da bi se zbasali v garažo, ki jo zdaj komično rekonstruirajo v osemminutnih nizih nekonsistentnega drdranja? So jezni, ker morajo zganjati hrup, namesto da bi predli s simfoničnimi orkestri? So jezni, ker ne znajo več ne rjoveti ne peti in se jim glas v višinah parodično lomi? So jezni, ker ne vejo, zakaj morajo biti jezni?

Ma kurac jezni, zadeti so od samovšečnosti in razvajeni od desetletnega fanovskega fafanja, zaradi katerega so pomanjkanje talenta začeli enačiti z genialnostjo. In thrash spremenili v trash. Jezni bi morali biti kvečjemu mi. Ker na dvajseto obletnico izida Kill'em All poslušamo to impotentno ropotanje. Pa nismo. Fuck'em all!

*