Plošča / Astrobotnia Part 01

Če se ob drugi, mnogo razvpitejši nadaljevanki, katere platnice krasijo posnetki ozvezdij, nemški Space Night, zdi, da ni na njej zbrano mlačnjaštvo tekom kariere okusilo nič bolj psihedeličnega od ecstasyja in da so njegova astralna potovanja kaj benigen približek, bi avtorju Astrobotnije zlahka pripisali pronicljivejše izkušnje. Sicer pa se je prav glede avtorstva pri Aphex Twinovi založbi Rephlex izdane, nikjer podpisane trilogije - nje dostopnost v Dallas Mute Shopu gre pripisati edinole osebni zavzetosti programskega vodstva štacune, ob primitivnosti elektronskega mainstreama, tržni usmerjenosti in nebrigi morebitnih uvoznikov pa jo je imeti za civilizacijski dosežek - vnela živahna debata med ljubitelji. Je Astrobotnijo zvijačil kar Aphex Twin osebno ali morda, če se preučuje indice v naslovih in semplih in secira za dolgo vrsto Aphexovih fanov in oponašalcev značilno zvokovje, do Astrobotnije kvečjemu obskurni Finec Ovuca? Kakorkoli. Lepo slišno dejstvo je, da tule predočeni, najizrazitejši in najmilejši del trilogije mimo tolkalskih specialitet, ki smo jih že vajeni od tolpe podivjanih zobarjev in lomilcev ritma, pleni ušesa s sanjavim, eteričnim scenosledom akordov in rudimentarnih melodij, ki črpajo zven in atmosfero iz resnoglasbenega in nabožnega izročila, da svečani spored za kontro in distanco trgajo bizarni sempli in najeda za vsak omembe vreden trip pač obvezna korozija ter da bo Astrobotnijo vsak, ki jo bo dobil na gramofon, le težko spustil nazaj v škatlo. Izdaten odmerek še zdaleč ne vsakdanje in še zdaleč ne neobvezujoče muzike, menda najbliže, kolikor se lahko "ambientalnemu" približajo čudaki okoli Rephlexa.

* * * * *