Plošča / The Darkness: Permission to Land

Letošnje rekordno vroče poletje s temperaturami nad trideset stopinj je očitno najbolj usekalo prebivalce Otoka. Tu so materialni dokazi, zdaj že obsceno popularen in vseskozi razprodan bend The Darkness, ki ob običajnih vremenskih razmerah najbrž ne bi dobil dovoljenja za pristanek niti na reprizi Waynestocka v tretjem delu Waynovega sveta, kaj šele v vrhovih lestvic najbolj vročih singlov in najbolje prodajanih albumov tega poletja. Retro pašteta, ki jo je pred kakimi tremi leti s kastriranim glasom po naključju zamesil frontman Justin Hawkins, med samosvojim novoletnim interpretiranjem zimzelenčka Bohemian Rhapsody, se zdaj prodaja kot polnomasten namaz vztrajnosti butnglavskega spomina, pa čeprav se spevni trdoti kitarskega cvileža naklonjeni kvartet giblje zgolj na terenu, zrahljanim z AC/DC, Kiss in zgodnjimi Queen. Justinov falzet, ki prebija v refrenih, navdaja s sumom, da fantje muzikantje brijejo norce iz heavy metala in okostenele žanrske rife s pomočjo računalnika preračunljivo nizajo v hite za srednješolsko generacijo. A ko prisluhneš naslovom I Believe In A Thing Called Love, Love On The Rocks With No Ice, Get Your Hands Off My Woman ali Givin' Up ter njihovi mestoma angažirani liriki, zaštekaš, da mislijo smrtno resno in v ta namen med nažiganjem pošteno švicajo. Naj le užijejo svojih pet minut slave, mirno jih bomo prebavili in se pri tem morda celo smejali.

* * * -