Plošča / Martyn Bennett: Grit

Škotski multiinstrumentalist in mojster elektronike se je svojega zadnjega ploščka - sicer ustvarjenega medtem, ko se je boril z zločestimi novotvorbami - lotil tudi zato, da bi v polemiki z bolj "solzavimi in modnimi" interpretacijami rehabilitiral dobro ime keltstva in škotskega izročila nasploh. Grit tako kar prekipeva od v škotskem narečju ali celo v keltščini žuborečih glasov, ki jih je Bennett posnel in posemplal iz svoje osebne, žlahtno pokljajoče vinilne in magnetofonske arhive, s strastnimi pevkami in pevci iz petdesetih in šestdesetih, z boemi iz pubov, travellersi in Cigani pa se je v neverjetno tesen objem, kot ata na mamo, združilo nemalo arabskih in indijskih semplov, Bennetovi posegi na dudah in piščalih in zvrhan koš sodobne elektronike. Kdo bi si mislil, da se je moč "etno" snovi, tudi v okviru založbe Realworld in črpajoč iz repertoarja WOMAD-a, lotiti brez rešpekta turistov in načelnih simpatizerjev, da se tudi v tako scuzani klimi, kakršna vlada okoli angleškega kemičnega zvezdništva, najde navdih za sveže zveneč breakbeat, trip-hop in drum&bass, ter da bomo kdaj še uživali v značilnih vižah, ki nam jih je priskutila keltska, tudi v podalpju zelo čislana folklora. Iz britanskega talilnega lonca.

* * * *