Plošča / Vlado Kreslin: Generacija

Leta 1953 je Vesna poletela z jadralnim letalom, Sonja je zapela o prelepi beli Ljubljani, odšel je družbeno politični delavec Boris in prišel je Vlado, ki mu pihanje petdesetih svečk še zdaleč ni vzelo sape, kar je hkrati tudi rdeča nit priobčenega vokalno instrumentalnega materiala, priložnostno serviranega namesto kosa slavnostne torte.

Izvzemši pregledni, nič kaj subtilno razvlečeni retro miks iz uvoda ter multimedijski dodatek, ki generacijam po Titu - jep, tistim, ki poslušajo Klemna Klemna - na obraze ne bo risal pričakovano prizanesljivih nasmeškov, nam Vladek natrese deset korektnih kantavtorskih štiklov, ki - kot se spodobi - mahajo v slovo prisilno zrelemu sentimentu lokalpatriotizma. In če duet s Chrisom Eckmanom v Nočnih ptičih označim kot zadetek v črno, po katerem z užitkom rečeš še, je vse ostalo zgolj vaja v prepoznavnem, obrtniško brezhibnem avtorskem slogu, pisana na dušo publike, za katero Kreslin tradicionalno koncertira v Cankarjevem domu.

* * * 1/2