Plošča / Evan Parker & Joe Mcphee: Chicago Tenor Duets

Eden običajev v inštrumentalni godbi, kjer je glas odsoten, je sugestivna raba naslovov, ki so pojasnjevalni in nakazujejo na "pomen" štiklca. Že usmerjajo poslušanje. Saksofonska veščaka sta se temu gladko ognila; 11 duetov je preprosto oštevilčenih. Posnetki so sicer starejšega datuma, iz maja 1998. Evan Parker in Joe McPhee sta jazzovska in improvizacijska veterana, celo velikana sodobne saksofonske igre. Prvega radi postavljamo med "Evropejce", drugega med "Američane", ki so vsak s svojega konca kopali po izraznih načinih, ki jih je naplavil jazz.

Prvi se je od njih odtegoval, včasih celo z izrazito antijazzovsko držo, kolikor je pomenila mušter, bopovski obrazec, drugi je to kot svobodnjak počel kar na ameriških tleh in takisto naletel na gluha ušesa. Oba po tolikih letih, muzicirata pa že od šestdesetih naprej, lahko brez pretežke prtljage odigrata skupaj, se skušata in predvsem zaigrata. Drži, da takšni okopi, kakor so bili maloprej izkopani, nikdar niso zdržali. Drži pa tudi, da se tako sproti kakšen, ki improvizira, rad obmetava z Evropejci in Američani. Podmena je, da so ozadja muziciranja, celo odločitve za raziskovanja in snovanja drugačna. Morda, toda sinergijski dialog med dvema sijajnima glasbenikoma na tenorsaksu kaže tudi to, da so poti bolj odprte.

Improvizacijski dueti dajejo najboljše, kar si pozorno uho poželi: tematizem, njegovo razgrajevanje, zlitje individualnih slogov, kameleonstvo v iskanju zvenskih nians, celo kanček jazzovskega fraziranja. V kopičenju grozdov, občutku za stopnjevanje napetosti, za dramo, sta McPhee in Parker izvrstna. Šele v duetu angleškega vijačneža in njegovo izpiljeno "maniro" zaslišimo kot nekaj, kar neznansko giba. McPhee je premočen glasbenik, da bi poniknil in zgolj sledil, kar se dogaja številnim Parkerjevim sošpilavcem-pihalcem. Saksofon še zdaleč ni izpihal zadnje.

* * * * 1/2