Plošča / Tolovaj Mataj: Stare in bradate

Ena bolj pregnanih sodb ob vprašanju, koliko časa se določena muzika gode, dogaja, "živi", se glasi: "dokler obstaja razlog, da jo ljudje igrajo". (Družbenih) razlogov pa je več vrst; lahko so nacional-ideološki, ekonomski, metafizični, komunitarni, povsem osebnostni, nostalgični, celo resistenčni, ozko žanrskopripadnostni, "amaterski" v žlahtnem pomeni, namreč v njihovi ljubezni do godbe. Ob dandanašnjih folkijih, nekakšni majhni vztrajnostni poslušalski in glasbeniški skupnosti, bi jih našli med zgoraj naštetimi.

Ja, z novodobnimi "ljudskimi" godbami, s folkom je dostikrat križ, po drugi strani pa na vsake pete kvarte kaj le spravijo iz sebe. Stare in bradate zadnje (nove) postave Tolovaja Mataja so tak simpatičen folkijevski podvig, ki se ponaša s standardizirano "revival" mentaliteto, poseganjem po "starem" gradivu in z njegovo interpretacijo in - še vedno pravimo - nadvse dvoumnim umeščanju viž, napevov, inštrumentacije v dandanašnji čas.

Veteran Roman Ravnič (glas, gosli, bajs), Jernej Pečak (glas, gosli, bajs) in Peter Kus (glas, klarinet) so vkup spravili ravno toliko simpatično ploščo komadov z brado in njihovih različic, ki v posnemanju starega odstopajo od znanih, da srebanje po "godbeno bolj delikatnih obronkih" malo žgečka in nam istočasno tudi pove, zakaj se dandanašnje mondializirano uho tudi odvrne od melodije, viže.

A iskanje in poustvarjanje danes že ubite ritmike, kakšne zagamane ločne poteze in vlečenje besedi je tudi zoprn opomin, da je glasbeni spomin občestev, ki so to godbo domnevno prakticirali v "pristnem okolju" kratke sape in nekje zafrknjeno stabilen v reproduciranju vzorcev. Tolovaji preprosto spodobno godejo. In za to veljajo standardi, to je produktiven paradoks podjetja slovenskega folkništva, zdajšnje recepcije.

* * * *