Plošča / Oto Pestner: Mati Evropa

Ob tako pomembnih datumih, kot je tale vstop v Evropo, se marsikomu utrga. Tone Rop je štel sekunde, Romano Prodi ga je spremljal v italijanščini, Lojze Peterle je jokal, da so vsi slavnostno nastopajoči govorniki komunisti in da se še nič ni spremenilo. Mislil je kakopak na svojega evrokonkurenta Janšo in še bolj Brejca. Evropa te ne more pustiti hladnega. In podobno razmišlja tudi najlegendarnejši slovenski popevkar Oto Pestner, ki je posnel ploščo, ki slavi naš vstop med razvite narode, ki slavi datum, ki nas je dokončno odtrgal od groze Balkana.

Pestner je avtor vseh komadov, čeprav se vam bo včasih zazdelo, da slišite kak Stevie Wonder štos, in čeprav se vam bo včasih zazdelo, da ste zaslišali kak latino standard. Na CD-ju sta dva dueta, s Petrom Grašom in z Nušo Derendo, najpomembnejša besedila pa so bila v rokah narodno-zabavnega genija Ivana Sivca: "V osrčju Evrope stoletja na svoji že zemlji, na večnem prepihu kot trden viharnik na vrhu planine stojimo, vsi lepših dni si zdaj želimo ..." pravi v naslovnem komadu. V komadu Moje morje pa mu uide tudi tale dribling: "Moje morje so kot sanje, s tabo se zatekam vanje, saj oba živiva zanje ..." Mimogrede, obe, tako angleška kot naša verzija Matere Evrope, malce spominjata na Pestnerjev hit Ciganska kri, kar ne moti toliko kot nekakšna nogometna himna Kapo dol, za katero je res kakovosten tekst napisal Tomaž Domicelj: "In po ukrajinski fešti je počepnil Beograd, so jokali v Bukarešti, v Zagrebu je bil prepad." Same neevropske države, a ne ... Škoda, ker Pestner ni slab pevec, celo kak aranžma mu včasih uspe, ampak takele konceptualne projekte bi lahko izpustil, še posebej ob tako trapastih besedilih.

* *