Plošča / Van Gogh: Best Of

Ne gre za jugonostalgijo, ampak če se nam domovina ne bi na lepem skrčila, bi bili Van Gogh od Triglava do Vardarja tisto, kar so od Kopra do Murske Sobote Siddharta. Tisti, ki ste jih v vlogi Čorbinih predvozačev videli in predvsem slišali v Tivoliju, dobro veste, kam ciljam, žalujoči ostali pa ste toplo vabljeni, da nastavite uho hitri, morda celo prehitri rekapitualciji osemnajstletne kariere benda, ki je iz kultnih garažnih postnovovalovcev prerasla v kultno mainstream atrakcijo, pred katero doma ekstatično valovijo desettisočglave množice.

Ne boste se čudili, zakaj je polnokrvne muzike željna raja v teh rokenrolu nenaklonjenih časih njihove tekste osvojila na izust, kot nekoč verze in viže Bijelog Dugmeta. Brez skrbi, po dveh, treh zasukih 72 minutnega ploščka jih boste pod kožo začutili tudi sami. Van Gogh so bend, ki je med prvo in zadnjo ploščo naredil titantski evolucijski korak, zato je na kompilaciji večina materiala z nespornim hitovskim potencialom, torej 17 od 18 pesmi, napaberkovana iz njihovega zrelejšega obdobja po albumu Strast (1993).In da vam bo še bolj žal, je pet komadov posnetih v živo. Drži, glasba, ki kritizira um zlobnih in motivira zaljubljene. Veliko subtilnosti in nekaj perverzije za dobro vago. Če rečete nešto kao Ekaterina Velika, ne boste udarili mimo.

* * * *