Plošča / Kiwa: Retroactive

Čeprav prihajata iz Finske, dežele dolgih zimskih noči, zategadelj tembolj priporočljivega zdravljenja z vodko in halucinogeni in posledično hudo razrvane psihedelične produkcije, se Kiwa nista popolnoma zapisala ferceranju in debilani, temveč na svojem drugem ploščku razveseljujeta s finesami in domišljenim zvokom. Za razliko od transerske hiperprodukcije, kjer ne manjka tistih, ki so sposobni na ploščku priobčiti kvečjemu eno pošteno vižo in preostanek zapolniti s kaj enoličnimi vajami za to vižo, tistih, za katere se bas linija prične in konča v okviru monotonih, menda iz metala prevzetih triol in onih, ki enostavno posnemajo zvok in manire od sebe bolj znanih in enako dolgočasnih avtorjev, Kiwa presenečata s specifiko in raznorodnostjo ponujenega.

Čeprav z nalomljenimi ritmi in drum&bassom ne bosta ravno odkrila tople vode, je dosežek že, da ima kdorkoli iz vedno ožjih elektrotehničnih sekt sploh uho za druge žanre in da se lahko pri produciranju izven svoje specialnosti izkaže z verodostojno zvočno sliko, tembolj, če tovrstni ekskurzi vnašajo dinamiko v scenosled. Scenosled pa je, povezan v eno samo klobaso, dovolj sočen in skočen, dovolj psihedelično zategujoč in nategujoč, a igriv, da bi lahko po delcih popestril marsikatero skorajšnjo open air veselico transerskega plemena. Če seveda izbira ne bo padla na že uveljavljeni galop s konjskih dirk. Razgibano.

* * * *