Plošča / Southsoniks: Ars Longa

Antonin Barre se na srečo ne dela tako pametnega, da ne bi vedel, kaj je veselica in kaj muzika zanjo, po drugi strani pa ni tako tumpast ali preračunljiv, da bi objavljal iz bobnanja in minimalnega števila efektov narejen tehno za malo deco, ki se je komaj odtrgala od popevk, a obdržala zgrizeno dudo v čeljustih. Čeprav Barre oziroma Southsoniks ni imel težav z izdajanjem prodornih maksi singlov, pa smo lahko drugačnega mnenja ob dolgometražnem prvencu, ki povzema vrhunce in jih, da bi bilo formi zadoščeno, povezuje z bolj umirjenimi vižami, ki igrajo v tako bombastični družbi vlogo intermezzov ali mašil.

Kljub vsemu - Ars Longa nudi epski, gotski, z elektrom in usodnimi temami razfercerani tehno, kjer ne boste pogrešali čustvenega naboja, najsi gre za radost, žlehtnobo ali melanholijo, in se bo posebej prilegla privržencem založbe Kanzleramt ter, posebej, Johannesa Heila. Nemara tudi: preveč čustev in izrazitih tem, celo požvižgavk, da bi se Southsoniks meril z v panogi kraljujočim razumništvom? Morda res, a bolje en močan flash kot tisoče dolgočasnih, preračunanih matric.

+ + + +