Plošča / Morrissey: You Are the Quarry

Vse, kar ste o tejle zadevi slišali ali prebrali (in slišali ali prebrali ste bore malo slabega), je res. Enkrat za spremembo. Steven Patrick Morrissey, z rahlo pomočjo Johnnyja Marra usmiljeno srce in nežna duša štirih kovačev iz Manchestra, ki so podpisanemu navkljub kultnemu slovesu pod kožo zlezli šele s posthumno ploščo Strangeways Here We Come (1987), je v novi domovini Ameriki zložil izvrsten album, ki - pa naj se sliši še tako oguljeno - oživlja prikazni liričnega aktivizma The Smiths in predstavlja krono njegove solistične kariere.

Morrisseyu je bila kritiška srenja, podobno kot njegovemu matičnemu bendu, često prav nekritično naklonjena, začuda mu za zlo niso vzeli niti tega, da je na snemanje samostojnega prvenca Viva Hate tekel takorekoč s sedmine The Smiths in v senci stare slave s štancanjem samovšečnih pop elegij iskal smisel. Vaja je očitno prebudila mojstra in Morrissey je spet podoben samemu sebi, naivno namrgoden in sam z mislimi, malce jezen in umetelno zagrenjen ter vseskozi tako simpatično ekscentričen, ko po vzoru orožja, ki ga na naslovki drži v rokah, strelja z neposrednimi impresijami o Ameriki s preveliko glavo in vampom, o svojih angleško irskih koreninah, o lenih lezbijkah in o tem, kako je oprostil Jezusu za vso strast, ki jo je ta zasejal vanj takrat, ko s strastjo ni imel kaj početi. Ah, ta Morrissey... Predober, da bi trajal?

+ + + +