Plošča / Menu B: Beatification

Ob elektrofonski beatifikaciji nas ne grabi ne tehnofobija niti ne goni tehnoapologija. Najprvo ob albumu domače godbotvornosti za dunajsko neodvisnico velja pohvala za "preboj", kakor se reče. Dunajske srenje ne kaže fetišizirati, še najmanj tako, da bi govorili kar o sceni. A izid tega albuma Menu B, elektrofonskega podjetja muzika-skoz-poslušalsko-upravljanje z mašinerijo, Saša Kalana, je vsaj indic, da se tule, no, okrog nas, v studiu, za mešalno konzolo muzike vseeno ne samo "reproducira", najraje za migutanje. Nabrano, "konzervirano", "fiksirano" se s pregibanjem skuša izrabiti tudi v drugačne glasbene namene; da se jih skuša "oglasbiti".

Referencialno polje je ob dominantnem na "beat" igrajočem jazzovsko. Celo kombinacija s studijskimi doneski lokalnih muzičistov je tako umerjena. Toda Menu B, čigar glasbeno in zvensko sopostavljanje godb, njenih kosov, naj bi učinkovalo bolj sofisticirano, vešče, glasbeno razgledano, kaj hitro zapade v "tehnični trip", v skice, kaj vse se da oziroma ne da. Saj, nekatere so prav fletne, duhovite, zvensko navite, druge na smrt dolgočasne ob programiranem ozadju. Primera na daljavo bi bila; Menu B ponuja tisto, kar je (bilo) neznosno praznega v t.i. fusion muziki, jazz rocku in tisto, kar so in še bolj odbito z istimi glasbenimi sredstvi, inštrumentarijem počenjajo razne avant scene, samo locirane drugje od centrov proizvajanja všečnih in zapovedanih fuzij. Nadvse bizarna plošča, ki s ponujenimi kosi godbe izzveni, kakor da bi jo Krjavelj na pol presekal.

+ + +