Plošča / Tift Merritt: Tambourine

Da zna v predalčkih z bluesom, folkom in countryjem ločiti zrnje od plev, je še ne tridesetletna Teksačanka Tift (i)zbranemu občinstvu dokazala že na finem, žanrsko zaokroženem in scela avtorskem prvencu Bramble Rose (2002) s prgiščem trmastih songov o ljubeznih, ki prihajajo, o ljubeznih, ki odhajajo, in čustvenih usedlinah, ki se pri tem naberejo na dnu ženske duše. Pač zgleden primerek ženske senzibilnosti folk & country usmeritve, ki je po osemletnem klubskem stažiranju izpolnil Tiftin cilj posneti ploščo, ki bi spominjala na zgodnjo Lindo Ronstandt ali Emmylou Harris.

Nadaljevanju zgodbe in ducatu gladko tekočih pesmi s skrbno polikanimi robovi, ki jih prinaša Tambourine, tako po avtorski kot producentski plati ni kaj očitati, če seveda niste tradicionalizmu zavezani sitnež, ki se mu parjenje countryja in popa ne zdi higienično, kaj šele da bi užival v mainstreamovskih bastardih, porojenih iz te nesrečne zveze. Tift na Tambourine za spoznanje preveč očitno flirta s stereotipi, ki krojijo vrhove lojtrc popularnosti in navdajajo s strahom, da si bo nekoč zastavila cilj posneti album, ki bo spominjal na pozno Faith Hill. Kar bi bilo kakopak škoda.

+ + + 1/2