Plošča / Queens of the Stone Age: Lullabies to Paralyze

Uspavanke? Hja, skoraj. Prej bi rekel, da gre za litanije, ki vznejevoljijo narajcanega poslušalca in ohromijo pero, željno na prvo žogo napisati blagohotno recenzijo in zapeti panegirike morda edinemu bendu, ki je za trenutek - okej, za toliko, kolikor traja album Songs For The Deaf - navdal z vtisom, da pozna izgubljeno, vijugasto in karseda trnovo pot do trdega jedra rokenrola, na kateri so zašli že mnogi samozvani alternativci in izumitelji tople vode, da o nadobudnežih metalske provenience niti ne govorimo.

Skratka, če bi bil Dušan Jovanović, tale plošček pa gledališka predstava, bi nekje na polovici zdolgočasen in razočaran vstal in med iskanjem izhoda glasno vzkliknil: Sranje!

Jep, po budnicah v paketu pesmi za gluhe, virtuoznem davljenju kitar, bogastvu fino nasekljanih rifov, frenetičnega ritma, nazobčanih vokalnih vložkov, ostrih robov in valovanja adrenalinskih solaž, je zdaj tu nekaj kot konceptualni album, ki gravitira v dolgočasni smeri kakšnih Radiohead, mezi tako melasasto, kot znajo mezeti samo Coldplay, kritično slušateljstvo, ki se mu jebe za sveže nabrekli ego Josha Homma, pa skuša prepeljati žejno prek vode s koktajlom iz žanrskih opilkov oziroma reciklažo odpadnega materiala z že omenjenega albuma Songs For The Deaf.

Drage kamenodobne kraljice, take žgance same jejte, nam pa dajte muziko ali pa nam dajte mir. Goloriti basist Nick Oliveri je očitno imel ločeno mnenje in Josh mu je zaradi kreativnih nesoglasij dal nogo. Kantrijaši bi rekli, dajte jim dovolj dolgo vrv in sami se bodo obesili; ali v primeru Kraljic, dajte jim dovolj publicitete in prepričani bodo, da so intelektualci. Nič čudnega, da se izogibajo preverbi v živo na slovenskih odrih.

+ +