Plošča / Anthony Guera & Matthew Earle: In

Še dobro, da je tovariš Zadnikar ob zadevah, kjer je muzično opravljeno in napravljeno na elektronski način - rekli bi "generirano" - opozoril na rahlo opuščen pojem, ki ga je v svojem izvrstnem Pojmovnem vodiču kroz glazbu 20. stoljeća obdelal zagrebški muzikolog Nikša Gligo, nekdaj gonilno kolo zagrebškega glasbenega bienala nove glasbe - na elektrofonijo. Zatorej tokrat dokončno - tudi radi distinkcije - za anti-, ne- "tuctac štrapac" plesne muzike predlagamo takšno "žanrsko" označbo. Gotovo je, da izraz bolje povzema postopke tvornega poseganja v zvensko materijo, ki se proizvaja in obdeluje v času in obenem slušni napor pri rabotah.

O kakšnem poslušanju govorimo? Tako o "osredotočenem" kot o "kulturnem", "glasbenem". Oba elektrofonika, reč za domačo založbo sta posnela v Avstraliji, sta popolna redukcionista. Toliko reči zvedeta na sonični minimum, da je njegov negativ in podlaga "tišina", tista ki je zgovorno tuleča. Sicer pa je tale cedejka, "piskalka" in "škripalka" del male srenje velikih naprezanj, ki v ozkih, skorajda zarotniških krogih ("noise", šum je prekratka oznaka, čeprav je priljubljeno zmotna) počne in preverja slušne in glasbeniške možnosti elektrofonskih priprav nove in stare provenience.

Za ene trip, za druge test vzdržljivosti. Oboje šteje, vzpenjanje onkraj prepuščamo osredotočenim praktikom. Še vedno paradoksno velja, da je takšno muzično-sonično zgibanko bolje gledati v živo, sredi njenega laboratorijsko učenega uprizarjanja.

+ + + 1/2